Knjiga Österreich und seine Slowenen [Avstrija in njeni Slovenci], Hanns Haas & Karl Stuhlpfarrer, ki je l. 1977 izšla pri založbi Löcker & Wögenstein.

Koroška ima med vsemi avstrijskimi deželami najstarejšo državnopravno tradicijo. Potem, ko so jo v 6. stoletju naselili Slovani in je postala središče kneževine Karantanije, se je zgodovina njene »zgodovinsko-politične individualnosti« nadaljevala v visokem srednjem veku v obliki vojvodine Svetega rimskega cesarstva, kasneje pa še v obliki habsburško-avstrijske dežele, kronovine monarhije ter zvezne dežele Republike.

Obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem in njene težave so prišli v politično zavest avstrijske javnosti šele z »Ortstafelsturmom« leta 1972. Takrat je postalo jasno, kako težak je položaj koroških Slovencev, ki so se morali ob manifestiranem nemškem nacionalizmu zaščititi pred raznarodovanjem ter ohraniti svoj narodnostni obstoj, vendar pa je bil ta problem že v zadnjih sto letih vedno znova aktualen. Že od sredine prejšnjega stoletja, ko so narodi postajali zgodovinsko pomembni in učinkoviti dejavniki, so se koroški Slovenci morali neprestano boriti proti nemškim nacionalnim napadom na njihove pravice, ki so bile teoretično sicer zagotovljene, v praksi pa so prepogosto ostale neuresničene.

Čeprav so se koroški Slovenci večkrat in zelo odločno opredelili za Avstrijo, jih na Koroškem še danes komajda sprejemajo kot »prave Korošce«, takoj ko pokažejo zavedanje svojih jezikovnih in etničnih posebnosti in jih želijo ohranjati. Tudi ta predsodek ima namreč svojo nepretrgano tradicijo od leta 1848, ko naj bi koroški grb pomenil, »da smo samo zato, ker smo Korošci, tudi Nemci«, do danes, ko koroški nemški nacionalizem še vedno ustvarja podobna gesla o prikritem povzdigovanju maternega jezika, čeprav sedaj z večjimi obeti kot takrat.

Problem koroških Slovencev ni zgolj problem Koroške, temveč celotne Avstrije. Celotna država ima namreč mednarodno zavezo do manjšin. Vendar se tudi tu, v odnosu med koroškimi Slovenci ter Koroško in Avstrijo, umikanje celotne države pred nemškimi nacionalnimi, domnevno neodpravljivimi realnostmi kot tudi sugestija o Slovencem prijazni drži pri izvajanju skorajda neprikrite protislovenske politike zdita stalnici, in to ne v zelo pozitivnem smislu.

Ta kontinuiteta protislovenstva, njegov obrat in njegovo prilagajanje posamezni situaciji v posameznih obdobjih avstrijske in s tem tudi koroško-slovenske zgodovine je naša dejanska tematika.