Režijska eksplikacija

Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno: moja družina, moj »materni jezik«, izguba družinskih članov, izguba jezika in tudi izguba spominov.

 

Vendar pa moji dokumentarci ne le govorijo o uporu, ampak že sami po sebi predstavljajo vrsto upora: upirajo se pozabi in izrinjenosti. Ljudi in zgodbe rešujejo pred popolnim izbrisom. Vračajo jih nazaj v kolektivno zavest, kamor tudi sodijo. Ker so del avstrijske, evropske in svetovne zgodovine.

 

Svoj prvi kratki dokumentarec Andri 1924–1944 sem posnela o svojem starem stricu Andriju, ko sem bila v zgodnjih dvajsetih letih. O starem stricu, ki ga nisem mogla nikoli spoznati, ker so ga umorili, ko je bil star dvajset let. Dezertiral je iz nemškega vermahta in se pridružil partizanom. Novembra 1944 je njegovo partizansko enoto napadla nemška vojska. Starega strica so mučili, potem pa ustrelili v glavo.

V filmu moja babica pripoveduje kot priča tistega časa. Tudi njo so kot deklico odpeljali v nemško delovno taborišče skupaj z njeno mamo in sestrama. Njen oče in eden od bratov sta bila internirana v koncentracijskem taborišču Dachau, tretji brat pa je bil prisilno rekrutiran pri sedemnajstih letih in je umrl na fronti.

 

Film govori tudi o vrzelih, ki so nastale zaradi Andrijeve usmrtitve in deportacije družine. Vrzeli, ki jih ne moremo več zapolniti, in vprašanja, na katera ne moremo več dobiti odgovorov.

 

Zaradi teh vrzeli sem želela izvedeti še več o oboroženem uporu partizank in partizanov proti okupatorju, predvsem o osebnih motivih, vsakdanu v gozdu ter vsem, o čemer najmanj vemo, zato sem posnela svoj drugi dokumentarec »Der Kärntner spricht Deutsch / Korošec govori nemško«.

 

V filmu ne pripovedujejo samo partizani, pač pa tudi koroški Slovenci in Slovenke, ki so jih deportirali v taborišča. Poleg tega nam Ciril Sadovnik pove, kako je preživel poboj pri Peršmanu. Leta 1945 je bil kot otrok priča dogodku, ko so esesovske enote pobile skoraj vso njegovo družino, on pa je potem pomagal pobegniti hudo ranjeni sestrični.

 

Pri tem filmu sem začutila zelo močno odgovornost do ljudi, ki so spregovorili pred kamero. Za mnoge je bilo pripovedovanje boleče; skoraj vsi so prvič nastopili pred kamero, spregovorili pa so tudi zato, ker ne želijo, da bi se vse to pozabilo.

 

Po tem filmu sem mislila, da je bil to moj zadnji dokumentarec, ki se ukvarja s tovrstnimi temami. Tudi zato, ker je bila večina pričevalcev takrat že v letih in ni bilo enostavno najti koroških partizanov, ki bi bili pripravljeni povedati svojo zgodbo pred kamero oziroma ki bi jim zdravstveno stanje to še dopuščalo. (Žal mi ni več uspelo najti partizanke, ki bi bila pripravljena sodelovati.)

Tako je pobuda za film Izginjanje prišla od zunaj. Zgodovinar in univerzitetni profesor Oliver Rathkolb me je na začetku leta 2017 kontaktiral in vprašal, če bi me zanimalo posneti dokumentarec o zgodovini Keutschacha/Hodiš. Takrat še ni vedel, da je to pravzaprav moj »domači kraj«, torej kraj, kjer sem odraščala in kjer še danes živi moja družina, ki jo pogosto obiskujem. Tisto, kar se mi je po kratkem razmisleku zdelo najbolj neverjetno in zanimivo pri zgodovini Keutschacha/Hodiš, je bilo dejstvo, da je okoli leta 1910 več kot 95 odstotkov tamkajšnjih prebivalcev govorilo slovensko in da takrat večina sploh ni znala nemško. Malo več kot sto let kasneje pa je situacija ravno obratna: število tistih, ki še govorijo slovensko, je enomestno. Nič ne kaže na to, da je bila ta vas nekoč skoraj v celoti slovenska, prav tako pa ne dobimo vtisa, da slovenska narodna skupnost v Keutschachu/Hodišah danes sploh še obstaja. Kraj je poseben tudi zaradi tega, ker nima krajevne table. Dvojezične krajevne table, ki so jo postavili leta 1972, a so jo kmalu zatem podrli nemški nacionalisti med Ortstafelsturmom, niso nikoli več postavili nazaj. Politikom v preteklih petdesetih letih ni uspelo popraviti krivice iz preteklosti in uveljaviti pravice, ki pripada manjšini po državni pogodbi. Še danes Keutschach/Hodiše nimajo svojih krajevnih tabel, imajo pa pozdravne table in smerokaze, a vse samo v nemščini. Tako kot so tudi vsi napisi na javnih stavbah izključno v nemščini. Enostavno se obnašajo tako, kot da slovenska narodna skupnost ne obstaja.

Po eni strani je zgodovina Keutschacha/Hodiš reprezentativna in značilna za celotno južno Koroško, po drugi strani pa kraju manjka še marsikaj, o čemer sem prav tako želela spregovoriti. Na primer o uporniškem duhu slovensko govorečih študentk in študentov, ki se politično organizirajo in se poskušajo boriti proti nezakonitostim v manjšinski politiki. Hkrati se je z letom 2020 bližala tudi stota obletnica koroškega plebiscita, ki se je odvil 10. oktobra 1920.

 

Jasno je bilo, da bo Koroška bučno praznovala obletnico in da bodo potekali tudi protesti. Upala sem, da se bo v tem jubilejnem letu v političnem smislu premaknilo kaj, kar bi bilo v korist nadaljnjemu obstoju in prepoznavnosti slovenske manjšine na Koroškem. Na koncu pa se je zgodilo veliko manj od pričakovanega in tudi o tem pripoveduje ta film.

 

Ko sem se odločila, da želim pripovedovati o obletnici plebiscita in v zvezi s tem tudi o praznovanjih in protestih, sem se zavedala, da s tem presegam Keutschach/Hodiše in usmerjam pogled na celotno južno Koroško in zgodovino preteklih stotih let ter hkrati odpiram pogled v prihodnost. Zaradi tega je film postal precej obsežnejši, kot sem prvotno načrtovala.

 

Seveda je tudi pandemija pustila svoj pečat na filmu in ga sooblikovala, saj nekaterih zadev nisem mogla posneti na način, ki sem si ga sprva zamislila. Nekatera snemanja so bila možna šele po dolgem čakanju in ob upoštevanju številnih ukrepov.

 

Povrh vsega pa sem med snemanjem izvedela tudi, da bodo hišo moje babice, ki je umrla leta 2013, porušili, ker sta želela bratranec in njegova žena tam zgraditi novo hišo.

 

Zame je slovenski jezik bil in je zelo povezan z mojo babico. Z njo nikoli nisem mogla govoriti nemško, tudi če so bili poleg naju ljudje, ki naju niso razumeli. In tako je danes tudi z mojim sinom, ki se je rodil med ustvarjanjem tega filma: z njim ne bi mogla govoriti nemško, tudi če bi hotela. In to kljub temu, da je moja nemščina sedaj bolj tekoča od slovenščine.

 

Politična in zgodovinska izhodišča se tako povezujejo z obletnico plebiscita, ko so nemška nacionalna združenja še posebej pogosto prikorakala na Koroško, z babičino hišo in našo družinsko zgodbo, vse do mojega sina in vseh naslednjih generacij.

 

Nisem bila prepričana, ali in kako bom lahko vse to združila v en film, v eno povezano celoto. Drug velik izziv je bil posneti film, ki je po sili razmer moral biti tudi zelo informativen, saj ljudje v Avstriji in drugod po svetu ne vedo ničesar o slovenski narodni skupnosti. Istočasno pa je moral biti filmičen, vizualen, ganljiv in napet.

 

Zato se mi je zdelo pomembno, da filmu dam vizualni jezik, ki je sicer formalno dosleden, a ne omejujoč; da razvijem dramaturški lok, kjer zgodovina skozi osebne zgodbe postane oprijemljiva, ne da bi se pri tem izgubil pogled na sedanjost, ter da s selektivno, čim bolj minimalistično uporabo arhivskega materiala in oblikovanja zvoka ustvarjam nove, morda presenetljive tonalitete.

 

Rada bi se zahvalila vsem, ki so sodelovali pri filmu in prispevali k njegovemu nastanku, in upam, da bo film dosegel dobro gledanost.

Kontakt

Scroll to Top